Jutro se počasi poslavlja, ona pa še kar sedi na obali in šteje valove, ki ji božajo utrujene misli. Nekako ni vedela kako in kaj sama s seboj po prečuti noči. Njene misli so se zlivale v pravo eksplozijo čustev. Njen večerni sprehod se je končal v njegovem naročju, naročju tujca, ki jo je popeljal na valove omame in pozabe. Njuno srečanje se je moralo zgoditi.
Zadnji sončni žarki so se potapljali v modrini morja. Ona sedi in njene oči zrejo v daljavo, ko jo pozdravi nežen glas. Presenečena nad prišlekom, mu dovoli prisesti. Opazovala ga je že nekaj dni in si po tihem želela njegove družbe. Njegove oči so ji pripovedovale isto. Nista mogla dolgo skrivati svojih čustev, ki so v večernem mraku dobivala vse večje razsežnosti. Z roko v roki sta se podala na pot pozabe. V zalivu, skritem očem, sta obstala. Njune strasti ni mogel nihče več ustaviti. Njune ustnice so pile drug drugega, njune roke so se prepletale, njune oči nemo zrle drug drugega. Morje , polno malih iskric, ju je zvabilo v svoj objem, valovi so božajoč njuni telesi, odnesli spomine. Spomine, ki so njo preganjali in ji uničevali slo po življenju. Strast, ki je bila z vsakim valom večja, ju je pripeljala do ekstaze in omame, njuni telesi sta valovali v ritmu morja.
Poslovil se je prav potiho, s poljubom, ki ga ne bo nikoli pozabila.
Sama s svojimi mislimi in nasmehom na obrazu, zre v daljavo, srečna in vedoč, da ji je ta nepozabna noč vrnila upanje. Vedela je, da gre lahko naprej. Spomin te noči, ji bo lajšal pot.
Vračajoč se proti svoji sobici, se nasmiha mimoidočim, poboža pozabljenega mucka, utrga purpurni cvet ob poti, zavije v malo slaščičarno, reče par besed z ribičem.....Pred hišo z modrimi polkni pa stoji on, z dvema skodelicama vroče kave. Takrat je vedela....uspelo ji bo !
Ni komentarjev:
Objavite komentar